Anton Gričnik – DOMOVINI SLOVENIJI

Slovenija, ti naša mila domovina,

prisluhni, prosim, mislim, željam hčerke, sina,

ti, ki si naša krasotica, lepotica,

slovenskih src in duš izvoljena kraljica.

Od dobrega Boga kot dar smo te prejeli,

pa tudi sami zate hrabro se zavzeli,

smo samostojnost končno sebi priborili,

državo krasno, neodvisno smo dobili.

Nobene diktature nočemo imeti,

v svobodi mirni, zlati hočemo živeti,

naj duh demokracije ljudstvo skrbno vodi,

naposled bližamo res svoji se usodi.

Na svojem, svoji zemlji srečni zdaj živimo,

obdelovanja njenega se veselimo,

pri tem smo iznajdljivi, temeljiti, zbrani,

kot mojstri smo doma v svetu dobro znani.

Primorsko, Notranjsko, Prekmurje in Gorenjsko,

Koroško, Štajersko zeleno in Dolenjsko

po cestnem križu vse obiščeš v enem dnevu,

prisluhneš srečen še narečjem in napevu.

Slovenski človek ti povsod vesel nazdravlja,

več tisoč tod cerkva in znamenj te pozdravlja, 

od kneza Boruta krščanstvo navdihuje,

slovenske čedermace ljudstvo že blagruje.

Če sveti Jožef je patron dežel slovenskih,

z Marijo čuvata nas varno sil peklenskih;

naj njenih zvezd dvanajst Unijo skrbno brani,

Duh Sveti pa stoji naj vedno vsem ob strani.

Bili smo vedno miren, miroljuben narod,

in takšen naj bo še naprej naš mladi zarod.

Nikomur nismo zemlje in imetja kradli,

v skušnjavi nepoštenja  v glavnem nismo padli.

Kulturo trajno tudi vedno smo gojili,

kar nekaj velikanov smo duha rodili,

naš Trubar, Slomšek, Maister, Cankar in Prešeren

in drugi obrodili so nam sad stoteren.

Pri nas popotniki so vsi lepo sprejeti,

saj z gostoljubjem našim so srčnó objeti;

in kdor naš raj pod Tríglavom enkrát obišče,

postane on obiskov stalno mu težišče.

Gorenjska te s klobaso kranjsko hrani,

pršut, teran primorski sta na topli dlani,

pa še dolenjski cviček, žganci, pečenice,

prekmurske tunke, bograč, slastne gibanice;

na Štajerskem prav dobre tudi so potice,

Koroška prav tako ponuja svoje veselice …

Ko občuduješ naše bajne slavoloke,

lahko poslušaš polk in valčkov mile zvoke.

Zastave barve, glej, rdeča, modra, bela,

rdeči nagelj, rožmarin, pesem vesela,

pa noša narodna, krščanska vera sveta –

vse to slovenska, naša je identiteta.

Kjer koli v svetu smo in kamor koli grémo,

povsod lahko s ponosnim srcem vsem povémo,

da smo sinovi, hčere domovine bajne,

da tu so naše korenine trdne, trajne.

Tu smo že let dva tisoč »stali in obstali«,

sosedov in nikogar res se nismo bali,

in upamo, da bo tako do časov kraja,

s hvaležnostjo veseli bomo tega raja.

Pozdravljena, preblaga mati, domovina,

na sveti velikanskem si za nas edina,

zato ti pojemo, te lepšamo, gradimo

in Božjega se varstva vedno veselimo!

Anton Gričnik