Spomini posameznikov v času osamosvojitvene vojne na lokalnem področju našega OZVVS Slovenske Konjice-Zreče-Vitanje
.
MOJA RESNICA 91 – Sevšek Maksimiljan – Vančev memorial 2023
Igral v filmu Sutjeska
Maksimiljan Sevšek se je rodil in najstniška leta preživel v Oplotnici. Sedaj že dolgo časa z družino živi v Slovenskih Konjicah. Vprašali smo ga po njegovi vojaški karieri, ki je zelo zanimiva. »Ko takole listam svojo vojaško knjižico, se mi v spomin vrne avgust leta 1970, ko sem v Bileći prvič oblekel vojaško uniformo. Otroka zelenega Pohorja so poslali v šolo rezervnih oficirjev v Hercegovsko kamenje. Kasneje so me poslali v Brčko in od tam na šest mesečno snemanje filma Sutjeska. Bili smo statisti na Tjentištu, Kalinoviku, Jablanici in Mostarju. To se je dogajalo leta 1971, spali smo v šotorih. Lepa izkušnja. Tudi v Sarajevo sem bil, kjer sem se došolal za vlogo komandirja čete.
Leta 1986 so me iz armadne rezerve premestili v TO (teritorialno obrambo) Slovenske Konjice. Postal sem komandir čete in se s svojimi vojaki usposabljal za dogodke, ki so sledili v naslednjih letih. 17. maja 1990 se je odločalo ali orožje iz skladišč TO predamo JLA ali ne. Bil sem eden izmed sedemindvajsetih častnikov TO Slovenske Konjice, udeležen pri podpisu »Orožja ne predamo.« Vsi ti dogodki in pritiski s strani JLA (Jugoslovanske ljudske armade) so bili vzrok za veliko dežurstev in ostalih aktivnosti. Med drugim je 113. četa TO Slovenske Konjice izvedla streljanje z ostro municijo, preizkusili smo zaščitne maske. Pri tem je marsikdo zajokal, ampak z vodo smo reševali pekoče oči. Vse to se je dogajalo tri mesece pred osamosvojitvijo. Sedaj pa še tisto najpomembnejše. Že po proslavi v Ljubljani sem si doma pripravil nahrbtnik za primer vpoklica. In še kako prav sem imel. Dobil sem poziv za mobilizacijo. Vojake smo oborožili, vse je potekalo zelo hitro in to na domačiji Kukovih na Blatu. Stopim v hišo, da po telefonu predam sporočilo o premestitvi čete. Na hodniku sta stala mož in žena z dojenčkom v rokah. Mož se je poslavljal, ker je odšel v vojno. Ženi in otroku sem obljubil, da ga po vojni pripeljem živega nazaj. To je bila obljuba, ki bi se lahko končala drugače.
Sedaj lahko povem, da sem tisto obljubo izpolnil. Dojenček je danes star 32 let in dela kot reševalec v Zdravstvenem domu Slovenske Konjice, ter ima svojo družino.
Moja četa je v času vojne uspešno varovala več cestnih povezav v Konjicah in širše. Nadzorovali smo tudi obvoznico, ko se je po njej premikala kolona JLA iz Dravograda preko Vitanja, Slovenskih Konjic in naprej proti Hrvaški. Lahko rečem da smo v moji četi bili vsi ponosni na svoja dejanja in bi za svojo domovino to ponovili.«
Dodajmo še to, da je Maksimiljan danes član predsedstva Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Slovenske Konjice in s svojimi kolegi rad obuja spomine preteklih dogodkov.
.
MOJA RESNICA 91 – Oplotnik Danijel – Vančev memorijal 2022
Veteranovi spomini in razmišljanja.
Pozno jeseni, natančneje 20. 11. leta 1968 sem se v Loški gori nedaleč od Zreč proti Rogli z kar nekaj znanimi srednješolci in srednješolkami postavil v vrsto zbor in v velikem pričakovanju napenjal oči in ušesa, kaj se bo zgodilo. No, tega dne je bila ustanovljena Teritorialna obramba Slovenije. Od takrat 16 letnega mladinca pa do danes se je zame v vseh teh letih in desetletjih zgodilo zares veliko. Ob srednješolskem predmetu “Obramba in zaščita” smo prve vojaške veščine spoznavali na travniku nad dvorcem Trebnik in pod gradom v Slov. Konjicah. Spomnim se prvega komandirja Dušana Zidarja, pa Lojza Kranjca, ki je veljal za izkušenega minerja, Borisa Podvršnika st., Edija Megliča, Paholeta, Bogatina, Mlinška in velikega “šefa” Maksa Tajnikarja in drugih.
Troizmensko delo v vroči Uniorjevi kovačnici mi je kot pripravniku počasi lezlo čez glavo. Na mojo prošnjo in željo je g. Hauptman na vojnem odseku od nekje pričaral poziv za JLA in sicer za “Artiljerijsko šolo rezervnih oficirjev” v Zadru. Po začetnem prilagajanju in šoku, ko sem spoznal, da topništvo meri (nišani) v nasprotni smeri kot strelja, mi je bilo služenje- šolanje pravzaprav všeč. Razvajen že od doma nisem bil, kondicije mi ni majnkalo, matematika, balistika, topografija in ostala vojaška znanja mi niso predstavljala nikakršnih težav. Čez poletje, od Maja do Septembra, sem zaradi povprečne ocene 9,80 preživel več popoldnevov na kopališču Kolovare kot pa v kasarni. Po devetih mesecih se je artiljerijsko šolanje končalo. Pričeli smo s prekvalifikacijo-došolanje za inžinjerca. Tako usposobljeni smo se oddelek minerjav udeležili vojaških manevrov “Svoboda 71”, kot markiranti avio in topovskega ognja. Veličastno je bilo prožiti minsko polje 250. polnjenj, ki so ponazarjala raketiranje sovražnih Mig-ov. Posebej vznemirljivo pa se je bilo ob koncu manevra v Slunju rokovati s Titom in še nekaj takratnimi JLA generali.
Prekomanda me je pripeljala v kasarno Ljube Šercerja v Ljubljani. To je tista kasarna, skoraj nasproti stadiona Bežigrad, ki je danes seveda ni več. Ob bataljonu zvez je bil tu še art. divizion VBR. Takrat in še danes zestrašujoče orožje. Enostavno povedano pločevinasta škatla s 32. cevmi kal. 128 mm, na kolesih, torej, večcevni metalec raket, bolj znan kot “Stalinove orgle”, seveda v sodobnejši tehnološko izpopolnjeni verziji. Vseh 32 raket je mogoče izstreliti v 6.4 sekunde na razdaljo 9-10 km. Najprej kot “oficir računač” pozneje po pomočnik komandirja baterije napornega dela niti nisem imel. Rakete so bile izredno drage, tako da več kot ene na Počeku, v času mojega bivanja v Ljubljani sploh nismo izstrelili. Dobro se pominjam tudi novolotnih salv, ki smo jih pod mojim poveljstvom izstrelili na Ljubljanskem gradu na prehodu starega v novo leto 1972.
Po vrnitvi iz JLA pa sem bil razporejen kot poveljnik voda v Zreško četo TO Slov. Konjice. Dokaj pogosti so bili tri in tudi več dnevni sklici na Gorenju, na Rogli, pri Lovskem domu, na Tepanjskem vrhu, pri “Zimrajhu”, v Kokarjah in… Kdo bi se spomnil vseh lokacij in nešteto prijetnih, ter smešnih dogodkov.
Tudi določene reorganizacije in preformacije so bile v TO kar pogoste. Starejši častniki so odhajali med veterane, mlajši pa smo se izobraževali in prevzemali odgovornejše funkcije. V tem smislu so me poslali na kurs za komandirje partizanskih čet v Sarajevo. Žal že pokojni Vanč mi je plastično opisal kako to izgleda: v Titovi kasarni v Sarajevu imate štirje svojo sobo s kopalnico, dopoldan predavanja, popoldan pa v mesto, čevapi v Plavi 9, kafica na Baščaršiji čez vikend pa Ilidža…Na realna tla me je postavil vojak na prijavnici, Titove kasarne v Sarajevu, ko je pogledal papirje. Druže, pa to ti je u Pazariču, 45 km v pravcu Mostarja. Tam pa ogromna vojašnica, mala trgovinica, tri borne hiše in džamija. Udeležencev nas je bilo okrog 90 iz vse Juge. Po opravljenem testu smo naslednji dan prevzeli poveljstvo nad kazensko četo pešadincev iz Hrastnice. Sami problemi, dobili smo taktično nalogo in “pokret”. Peš čez Ormanj planino, Igman polje, preko Jahorine, Bjelašnice, Romanije do Tjentišta. Zares po partizansko. V tistem Juniju sem shujšal 8 kg, popolnoma uničil škornje, si nabral ogromno vojaško taktičnih izkušenj in v živo videl in spoznal popolno skreganost ljudi različnih narodnosti, predvsem pa veroizpovedi po planinah centralne Bosne.
Po vrnitvi domov in na TO Slov. Konjice pa me je čakalo malenkostno razočaranje. Predlogu, da prevzamem poveljstvo Zreške čete je nasprotoval tovariš Maks Brečko, občinski sekretar ZK, ker tako elitne enote ni mogoče zaupati nekomu, ki ni član…
In kar kmalu spet za mesec dni v Zagreb na usposabljanje v center za oskrbo in logistiko. No, priznati moram, da sem takrat soglašal z mnenjem ” majka pozadina”. V konjiškem TO sem bil potem referent tehnične službe. S Francijem Kodričem in ostalimi skladiščniki smo zares pravi prijatelji. To prijateljstvo se je dodatno poglobilo ob, za Slovenijo tako pomembnih in usodnih trenutkih, ko smo iz skladišča na TO po tajnih skladiščih razselili vso orožje, MES in drugo opremo, katero je v sodelavi z domačimi izdajalci hotela zaseči JNA. Kasneje, ob mobilizaciji, že leta 1990 in v glavnem 1991 se je izkazalo, da smo zaledniki pravzaprav tisti, ki pričnemo z dejavnostjo veliko prej preden se vojaki zberejo na mob mestu, tako da jih pravočasno opremimo z orožjem, strelivom, manjkajočo opremo in kar je tudi zelo važno, z okusno hrano. Med pomembne naloge zaledja pa spada tudi pravočasna in dobra organizacija prevozov oseb, transporta opreme, zdravstvena, veterinarska oskrba in še veliko majnših a tudi pomembnih opravil in nalog. Po zaključku vežb, predvsem pa bojnih operacij pa je potrebno vso to opremo zopet zbrati, očistiti, in vskladiščiti, tako da pridemo zaledniki domov dan ali dva po tistem, ko se ostala vojska doma že neje nedeljske goveje juhe in pečenke.
Poseben izziv za nas zalednike je vsekakor predstavljala Slovenska osamosvojitvena vojna. Pred časom skrito opremo je bilo potrebno kar najhitreje in čim večji tajnosti dostaviti na mobilizacijska mesta posameznih enot. 85 štab TO Slov. Konjice je obsegal ozemlje občin Konjice, Vitanje, Zreče in Šmarje pri Jelšah, 58 km meje s Hrvaško (od Dobovca do Bistrice ob Sotli). Po celotnem tem ozemlju so bile razporejene naše enote, ki jih je bilo potrebno opremiti z orožjem in strelivom, priskrbeti 3 obroke hrane dnevno, organizirati sveže perilo, pranje uporabljenega, poskrbeti za eventuelno obolele, priskrbeti material in tehnična sredstva za blokade, prevzeti MES in opremo iz skladišč JLA, katera so zavzele naše enote in še obilo drugih nalog. Spomnim se kako smo bili ponosni na zajetega “Pitzgauerja”, prebarvanege v delavnici kmet. zadruge, z velikim znakom Slovenske TO narisanim na vratih kabine.
Naj dodam še eno priliko, potem, ko je bilo na Brijonih sklenjeno premirje si je naš intendant globoko oddahnil, si nadel sončna očala Ray Ban, se zleknil na pokrov Nissan Terana, si prižgal cigareto Mallboro, ter pokazal sredinec proti Beogradu.
Dragi moji soborci, veterani, Slovenci, v razmišljanju se vračam v tisto leto 1991, s trpkostjo v srcu in čedalje večjim cmokom v grlu. S kakšnim omalovaževanjem se danes govori in gleda na tiste za Slovenijo usodne trenutke. Ko sem, bilo je popoldan, po telefonu sprejel lozinko, sem nemudoma oblekel uniformo, pripravil oficirsko torbico in orožje, ko pa sem si obuval škornje sem z očmi srečal prestrašen pogled 12 letne hčere, ki je stala v bližini in me potiho vprašala: ati, kam greš? Pravega odgovora takrat seveda nisem poznal in žal, ga še danes ne.
In zares me žalosti, ter istočasno jezi ta današnja razklanost, ta pohlep po oblasti, odtujevanje od narave in naravnih zakonov, nespoštovanje soljudi, stoletnih korenin našega življa in življenja,… na tem rajskem kosu zemeljske krogle, ki mu jaz pravim MATI SLOVENIJA.
Stotnik Danijel Oplotnik Veteran vojne za Slovenijo
.
MOJA RESNICA 91 – Hohler Konrad – Vančev memorijal 2021
Moje ime je Konrad Hohler in prihajam iz Tepanja. V času vojne za Slovenijo sem bil poveljnik voda v 141 protidesantni četi, ki je bila razporejena v Žičah in bližnji okolici. Četi so poveljevali poveljnik čete Vojko Vahter, Velimir Cugmas, Aleksander Berglez, Matej Nareks, Slavko Škrinjar in jaz. Naša glavna naloga je bila bojno delovati proti morebitnemu helikopterskem desantu na območju letališča Senožet. Čeprav je bila možnost desanta na območje letališča Senožet dokaj majhna pa smo vseeno bili dobro pripravljeni in motivirani. Ponoči smo imeli cestno patruljo na področju Draža vas – Žiče – Loče. V času nočne kontrole vozil smo med drugimi večkrat ustavili avtomobile, ki so se vračali iz zbirnega centra na Arehu kamor so šli po svoje sinove, ki so prebegnili iz takratne JLA. Postopek naše patrulje je bil seveda primeren vojnemu času in takrat ni bilo nikomur za zaupati še posebej če je bilo vozilo z tujo registracijo. Živčnost, zmeda, jok – osebe brez dokumentov – so nam kazale resnost situacije v kateri smo jih zaustavili. Zavita škatla v AL folijo v prtljažniku ni kazala nič dobrega in kdo ve kaj se skriva v njej? Mogoče bomba ? Kolono 3 avtomobilov smo sredi noči z našim spremstvom napotili na štab TO v Slov. Konjice, kjer so izvedli ustrezne postopke in jim izdali potrdila kdo so in kam gredo .
Letalsko raketiranje Boča in zvok eksplozije raket nam je še posebej vzbudilo veliko pozornost in resnost. Ob alarmu zračnega napada je bilo izdano povelje za delovanje proti helikopterjem ali letalom – takrat je srce bilo hitreje in naboj v cevi je bil pripravljen …
Neposrednega stika z takratnim sovražnikom na srečo nismo imeli razen ko smo bili v zasedi ko se je vračala kolona BOV – ov iz Koroške proti Poljčanam in naprej.
Kaj bi sporočil mladim generacijam ? Slovenija ni nastala samo po sebi in žal so padle tudi žrtve. Dejstvo je, da je vojna bila in mi, ki smo sedaj veterani vojne za Slovenijo smo imeli orožje v rokah in smo bili pripravljeni to orožje tudi uporabiti. Na našem področju OZVVS Slovenske Konjice, Zreče in Vitanje na srečo ni bilo bojnih srečanj in hvaležni smo lahko, da se je tako končalo kot se je. Lahko pa bi bilo drugače…
