“MOJA RESNICA 91”

Spomini posameznikov v času osamosvojitvene vojne na lokalnem področju našega OZVVS Slovenske Konjice-Zreče-Vitanje

MOJA RESNICA 91  -Hohler Konrad – Vančev memorijal 2021

Moje ime je Konrad Hohler in prihajam iz Tepanja. V času vojne za Slovenijo sem bil poveljnik voda v 141 protidesantni četi, ki je bila razporejena v Žičah in bližnji okolici. Četi so poveljevali poveljnik čete Vojko Vahter, Velimir Cugmas, Aleksander Berglez, Matej Nareks, Slavko Škrinjar in jaz. Naša glavna naloga je bila bojno delovati proti morebitnemu helikopterskem desantu na območju letališča Senožet. Čeprav je bila možnost desanta na območje letališča Senožet dokaj majhna pa smo vseeno bili dobro pripravljeni in motivirani. Ponoči smo imeli cestno patruljo na področju Draža vas – Žiče – Loče.  V času nočne kontrole vozil smo med drugimi večkrat ustavili avtomobile, ki so se vračali iz zbirnega centra na Arehu kamor so šli po svoje sinove, ki so prebegnili iz takratne JLA. Postopek naše patrulje je bil seveda primeren vojnemu času in takrat ni bilo nikomur za zaupati še posebej če je bilo vozilo z tujo registracijo.  Živčnost, zmeda, jok – osebe brez dokumentov – so nam kazale  resnost situacije v kateri smo jih zaustavili. Zavita škatla v AL folijo v prtljažniku ni kazala nič dobrega in kdo ve kaj se skriva v njej? Mogoče bomba ?  Kolono 3 avtomobilov smo sredi noči z našim spremstvom napotili na štab TO v Slov. Konjice, ker so izvedli ustrezne postopke in jim izdali potrdila kdo so in kam gredo .

Letalsko raketiranje Boča in zvok eksplozije raket nam je še posebej vzbudilo veliko pozornost in resnost.  Ob alarmu zračnega napada je bilo izdano povelje za delovanje proti helikopterjem ali letalom – takrat je srce bilo hitreje in naboj v cevi je bil pripravljen …

Neposrednega stika z takratnim sovražnikom na srečo nismo imeli razen ko smo bili v zasedi ko se je vračala kolona BOV – ov iz Koroške proti Poljčanam in naprej.

Kaj bi sporočil mladim generacijam ? Slovenija ni nastala samo po sebi in žal so padle tudi žrtve. Dejstvo je, da je vojna bila in mi, ki smo sedaj veterani vojne za Slovenijo smo imeli orožje v rokah in smo bili pripravljeni to orožje tudi uporabiti. Na našem področju OZVVS Slovenske Konjice, Zreče in Vitanje  na srečo ni bilo bojnih srečanj in hvaležni smo lahko, da se je tako končalo kot se je. Lahko pa bi bilo drugače…